Svet umetnosti in navdiha

Za uvod se zelim opraviciti za svojo drznost, da pisem nekaj o umetnosti, saj menim, da za to nimam niti najmanjse pravice, a morda vam bodo moje misli v cem pomagale in potem bo to imelo smisel.

Za uvod nekaj besed o meni....

Rodil sem se leta 1964 v Bratislavi. Od malih nog je bila narava kraj, kjer sem se pocutil najbolje. Najprej so bili to gozdovi Malih Karpatov in kasneje, ko sem odkril car alpinizma, Visoke Tatre, kjer sem kot fant z nizavja prezivel veliko casa. Kasneje so bili to Kavkaz, Alpe in nazadnje se Himalaja. Zahvaljujoc svojemu delu porocevalca sem prepotoval svet po dolgem in pocez, videl sem vojne, trpljenje, pa tudi veselje preprostih ljudi, med katerimi se pocutim najbolje.

Vrhunec je bila moja Pot okoli sveta v osemdesetih dneh. Vedno me je spremljal fotoaparat ali kamera.

Z risanjem in slikanjem sem zacel v zgodnji mladosti.

Obiskoval sem vikend atelje J�liusa Kollera. Zaradi zahtevnosti mojega dela dolga leta za sistematicno ustvarjanje ni bilo casa niti miru.

Vendar se je to spremenilo.

Pred stirimi leti sva se s prijateljico Tinkou preselila v hisico na samem v divjini Mur�nske planine in tukaj se mi je odprl moj barvni svet, ki sem ga dolga leta nosil v svojem srcu.

Pastirji, gozdni delavci, preprosti in pristni ljudje iz gora, to je zdaj moj svet in moj navdih. Svoje ustvarjanje oznacujem kot naivno umetnost, ceprav izhaja iz realne pokrajine in ljudi v njej, jaz belezim tisto, kar se odraza iz moje notranjosti.

Pokrajine in ljudje v njih so odraz moje duse... tako to vidim jaz.... in verjamem, da v vsaki sliki koscek mene ostane......

In zdaj pojdimo iskat pot......

Zagotovo ne bom povedal nic novega, toda osnova vsega je obrt. V primeru kakrsnegakoli likovnega izrazanja bi moral clovek najprej obvladati risanje. Za narisati cloveka, drevo, konja ali psa ne potrebujes bozjega dara, dovolj je le najti predlogo, vzeti svincnik, papir in risati. To je tista osnovna obrt, tudi mizar se mora najprej nauciti odrezati desko z zago, zabiti zebelj.... najprej naredi sto preprostih polic in sele scasoma zacne razmisljati o zapletenem pohistvu.

Isto velja tudi za slikanje. Mislim, da obrt zmore obvladati vsak, kdor zeli in je dovolj vztrajen. No, in ze se blizamo tisti poti, oziroma bolje receno njenemu iskanju.

Danasnji cas je zelo hiter, vsak zeli vse in najbolje takoj.

Na internetu so stotine navodil, kako se nauciti slikati. Seveda, zagotovo ne skodi, ce si te videoposnetke ogledate, se posebej samouki, med katere stejem tudi sebe. Imajo svojo vrednost, se posebej v samih zacetkih, toda ce mislite resno, morate ob vsakodnevnem slikanju tudi veliko razmisljati, moznosti likovnega izrazanja so prakticno neomejene, zato je najti tisto svoje tezko.

Ne bom modroval in bom povedal, kako to pocnem jaz.

Berem vse o likovnem ustvarjanju, kar najdem, gledam slike, razmisljam in slikam. Zivim na planoti Mur�nska planina v divjini. Srecujem ljudi z gora, s planote, zato sem se odlocil, da mora biti tudi moje ustvarjanje taksno, kot je okolje, v katerem zivim. Zamislil sem si cikel Ljudje s planote.

V enem letu sem naslikal 40 slik. Najprej so bila to olja, a postopoma sem presel na akril, ker slikam v plasteh in mi akril zaradi hitrega susenja bolj ustreza.

Nasel sem svojo pot, nikogar ne kopiram, imenujem jo naivna, ker ne maram omejitev in pravil...naivnost, to je svoboda, realne ljudi in pokrajino prilagajam svojim predstavam, ne potrebujem slikati cistega realizma, za to imam fotoaparat ali kamero.....

Najpomembnejse zame je, da pri vsaki novi sliki dozivljam veselje in vznemirjenje, cutim, da se premikam naprej in da mi ta moja pot daje jasno smer....

Tako, to je verjetno vse, kar sem zelel napisati, prosim, ne ocenjujte tega prevec strogo....slikanje je veselje in bi moralo biti zelo osebno.

Ce v svojo sliko vlozite koscek sebe...potem imata vas cas in delo smisel....

Rasto Ekkert