Svet umetnosti in navdiha

Milica Bjelanovic se je rodila v Zrenjaninu, kjer se danes zivi in ustvarja. Leta 1988 je diplomirala na Visoki soli za umetnost v Novem Sadu in nato nadaljevala podiplomski studij v razredu prof. Zivka Daka. Od leta 1989 je clanica SULUV.

Milica je razstavljala na vec kot sto skupinskih razstavah doma in v tujini (na Japonskem, v Spaniji, na Poljskem, Svedskem, v Zdruzenih arabskih emiratih, Franciji, na Madzarskem) in se udelezila vec kot 30 umetniskih kolonij. Njena dela se nahajajo v zbirkah po vsem svetu.

Zakaj ste izbrali grafiko? S cim vas je pritegnila?

Grafika je zelo skrivnostna in vedno pripravi kaksno presenecenje, mozni pa so tudi eksperimenti. Ker delam s crno, belo in tistimi majhnimi odtenki sive, je to zame najpreprostejsi nacin za izrazanje obcutkov, custev in razpolozenj.

Bi lahko izbrali eno graficno tehniko kot svojo najljubso ali vsaj tisto, s katero se najpogosteje ukvarjate iz dolocenega razloga?

Da, to je akvatinta. Delam jo najpogosteje in jo imam najraje, saj ponuja najvec moznosti.

Vase grafike so obiskale res veliko drzav in precejsnje stevilo vasih del se nahaja v zbirkah po vsem svetu. Je to ravno prednost graficne tehnike v primerjavi s slikanjem na platno, na primer?

Da, seveda. Grafiko zavijete v tulec in posljete v svet.

Na vecini vasih del, vsaj tistih, ki smo jih imeli moznost videti, so crna, bela in odtenki sive, vendar se pojavijo tudi trenutki, ko potrebujete barvo, da popolnoma izrazite svojo misel. Kdaj se to zgodi?

Ko imam potrebo, da vzbudim neko senzacijo, umetniski incident, potrebujem barvo. Najpogosteje so to osnovne barve, ko jih uporabim, je to rdeca, modra, rumena, torej cista barva. Ne mesam jih in ne iscem dolocenega odtenka, ampak mi sluzi kot senzacija.